Mlada kmeta, ki sta osvojila družbena omrežja: "Zemlja potegne vse slabo ven"

Povprečna starost kmetov v Sloveniji je 63 let, več kot 40 odstotkov vseh pa je starejših od 65 let. Mladih, ki se odločijo za kmetovanje, tako ni ravno veliko, še manj pa je takšnih, ki se za to življenje odločijo sami, ne da bi kmetijo prevzeli od svojih staršev.

Ena od takih izjem je Nejc Krajnc, mladi kmet iz Savinjske doline – natančneje iz vasi Gotovlje pri Žalcu. Njegovi starši so imeli 30 let cvetličarno, ki so jo zaprli med epidemijo koronavirusa, nato pa so vsi skupaj, predvsem na Nejčevo pobudo, pred približno petimi leti na prvo mesto postavili kmetijstvo, specifično pridelavo in predelavo zelenjave.

Nejca in njegovo partnerko Lejo Jelen smo obiskali na drugi decembrski dan, ali drugače povedano, v delu leta, ko na njivah ni ostalo prav dosti. Pridružili smo se jima v kuhinji, kjer pripravljata dobrote, ki jih nato vsako soboto ponudita tudi na tržnici pri njih doma – od 9. do 12. ure. Tokrat sta testno pripravljala parklje (oziroma ’parkljne’, kot jima rečeta), ki bodo na prodaj na njihovi Miklavževi tržnici.

Za to, da je širša Slovenija izvedela za kmetijo Krajnc, je v veliki meri sicer zaslužna prav Leja, ki priznava, da je v kmetijstvo "padla" zaradi ljubezni. "Nejc me je pritegnil, jaz sem samo začela plavati. Pred tem se mi ni niti sanjalo, kaj on sploh dela," se zasmeje.

"Ko je prišla k nam živet, me je vprašala, ali smo kdaj sploh fraj. Pa sem rekel, da večino časa delamo, ko smo ’fertik’, gremo pa še nekaj naredit," doda Nejc.

Moč družbenih omrežij

"Za to, da se lahko igramo kmetijo, oba delava še kar nekaj drugih stvari," nam ob obisku pove zgovorni Gotovljan.

Njihov glavni cilj je sicer ljudem ponuditi domačo, lokalno pridelano hrano. "Ob poplavi vseh teh izdelkov, ki jih v Slovenijo uvozimo, mi je najbolj pomembno, da lahko tudi ljudje, ki niso z vasi ali kmečkih okolij, pridejo do hrane, za katero vedo, da je slovenska, da je naša. Zgodbo poskušamo narediti iz tega, da imajo lahko vsi, ki pridejo k nam, na krožniku domačo, pravo zadevo," poudari.

Ko smo ju vprašali, kako se je začelo objavljanje videov na družbenih omrežjih, v katerih z ljudmi delita, kaj počneta na kmetiji, je Nejc nehal govoriti in z zgovornim nasmeškom pogledal proti Leji, ki se je tiho smehljala.

"Ona je rekla: zakaj ne bi poskusila bolj na smešen, domačen način. Ker je mlajša, je tudi bolj domača s temi zadevami. Jaz sem le že malo starejši in bolj ’out’, kar se tehnologije tiče. Posnamem že lahko, ampak pri tem, kako naprej, je pa 'tema'," s pogledom, uprtim proti Leji, prizna 35-letnik. Ona ga hitro šaljivo zbode: "Niti se ti s tem ne da ukvarjati."

Scenarijev nikoli nimata, vse ideje pridejo zelo hitro in spontano, po navadi med tem, ko delata na njivi. Savinjsko narečje uporabljata, da je vse skupaj še bolj pristno. "Zborne slovenščine imamo dovolj že v parlamentu, a to ni to. Tudi odzivi ljudi na to domačnost so najbolj pozitivni. Seveda je nekaj takšnih, ki nas ne razumejo, morda se jim zdi, da se 'afnamo'. Ampak pri družbenih omrežjih je treba gledati na pozitivne komentarje, negativizma je že tako ali tako dovolj," je prepričan Nejc.

Tudi pri prodaji izdelkov se njuno objavljanje na družbenih omrežjih pozna čedalje bolj, pove Leja. Ljudje prihajajo tudi od drugod, ne le iz okoliških vasi. "Zadnjič se je gospa pripeljala iz Laškega, prišel je tudi avtobus iz Zibike," se nasmeji.

Degustacijski turizem in otroški rojstni dnevi na kmetiji

Ker kmetija nima dolge tradicije in dovolj prostora za delo, vse investicije predstavljajo ogromno začetnega vložka. Kljub temu pa načrtujejo še kar nekaj širitev. Naslednje leto bodo postavili velik rastlinjak za zelenjavo, prijavila sta se tudi na evropski razpis.

"V planu je, da bo naslednje leto vseh 12 mesecev pri nas možno dobiti svežo zelenjavo. Začeli se bomo ukvarjati tudi z degustacijskim turizmom. Torej brez prenočitev, ampak da pridejo ljudje poskusit našo hrano," se v prihodnost ozre Nejc.

Že zdaj sicer za otroke ponujajo možnost praznovanja rojstnega dneva na kmetiji, pove Leja. "Imamo aktivnosti na svežem zraku, recimo lov na zaklad ali štafetne igre. Otroci pečejo kekse, gremo h kuram, jemo pice … Včasih tudi pice naredijo sami."

Največji stres? Vreme

Čeprav prestanka pri delu na kmetiji pravzaprav ni, Nejc pravi, da je ’štos’ ravno v tem, da mu nič ni težko. "Mogoče si vsak predstavlja, da vsak dan delamo po 12 ur z motiko na njivi. Ni tako. Kakor si narediš, tako imaš. Imava srečo, da nama starši precej pomagajo, ko imamo ’ruker’, prosiva še brata in kolege," opiše, kako se znajdeta.

Na vprašanje, kaj jima povzroči največji stres, Leja v trenutku izstreli: "Vreme." Nejc pritrdi, da ob dnevih, ko je nebo črno, nervozen hodi okoli in vije roke. "Ne veš, ali ti bo podrlo rastlinjak ali ne. Vložil si velik del financ v vse to, nato pa lahko samo čakaš."

Ob tem izpostavi še papirologijo, ki je je zaradi prijavljanja na številne razpise veliko. "Če vzameš nekoga, da to naredi namesto tebe, je za malo kmetijo to prevelik finančni zalogaj. Ko pa se tega lotiš sam, je hitro preveč," doda.

A biti kmet je kljub vsemu predvsem lepo, se strinjata. "Tudi če si pod stresom in greš delat na njivo, se vrneš boljše volje. Zemlja res potegne vse slabo ven," še tiho reče Krajnc.

Slovarček izrazov: